Prostocasnik 54 — Zima 2019

Nebeška harmonija

Legenda pravi, da bo tisti, ki v noči božjega rojstva odnese ven v sneg sočno kost za izgubljenega psa, otep sena za prezeblega konja, toplo ogrinjalo za zablodelega popotnika, venec iz pisanih jagod za tistega, ki je nosil okove, skodelico drobtinic za vse ptičke, ki mislijo, da je njihova pesem umrla, in sladice za otročke, ki kukajo izza osamljenih oken – da bo tisti, ki pripravi ta preprosto bogati pladenj, »dobil nazaj tako čudovita darila, da se bodo lahko kosala s pavjimi barvami in nebeškimi harmonijami«.

Že leta stojijo pred trgovinami velikih trgovcev fantje, včasih tudi dekleta, ki pred vhodnimi vrati trgovin držijo v rokah Kralje ulice in prijetno nagovarjajo kupce. Marsikateri kovanec zdrsne v njihovo dlan, kar tako, dobrodelno. 

Moj prodajalec je drugačen. Starejši možak, ki je, ne glede na letni čas, oblečen v staro bundo, ponošene čevlje in ima na glavi poveznjeno pleteno kapo. Ob mrzlih dneh ima na rokah rokavice in pogosto si roke ogreva tako, da vanje piha svojo toplo sapo.

V vseh teh letih se je med nama razvilo nekakšno rutinsko »prijateljstvo«. »Kako ste kaj danes, spoštovani gospod?« ga vedno nagovorim. In on mi vsakokrat odvrne: »Prav dobro. Kako pa gre tebi, deklica moja draga?« Včasih še rečeva kakšno o vremenu ali se dotakneva trenutnega temperaturnega stanja. Nič osebnega. Le bežen klepet dveh mimobežnikov.

Lansko zimo je bil napušč pred trgovino prazen. Ko se tega resnično zavem, spoznam, da mojega prijatelja že lep čas ni na spregled. Počakam še nekaj dni, nato pa povprašam prodajalko. »Bog si ga vedi, kje se potika,« mi neprijazno zabrusi.

Potem ga zagledam. Nekega mračnega decembrskega popoldneva, ko zunaj prši tisti drobni mrzli pršec, ki nas hladi do kosti. Izmučen stoji ob ograji mostu. V tisti stari bundi, ponošenih čevljih in s pleteno kapo na glavi. Z dvema vrečama v luži pred nogami.

»Kako ste kaj danes, spoštovani gospod?« ga nagovorim in poizkušam zveneti neprizadeto. In on mi tako kot vedno odvrne: »Prav dobro. Kako pa gre tebi, deklica moja draga?«

Ko mu povem, da mi ni hudega, ga povprašam, če potrebuje pomoč.

»Kam pa si namenjena?« me vpraša.

»Tam proti banki in lekarni grem.«

»Veš, to bi mi danes prišlo zelo prav. Že nekaj časa se ne počutim dobro in težko nosim te vreče. Bi me hotela malo pospremiti?«

Na ramo si zavihtim vreče, od katerih teče voda v potoku. Želim ga prijeti pod roko, vendar me hudomušno zavrne in pravi, da sam sebe še lahko nosi.

Počasi stopava proti njegovemu domu in klepetava. Pove, da je sam. Žena mu je umrla, prav tako bratje in sestre. Otroci nimajo več veliko časa zanj in ga obiščejo le ob praznikih. »Veš, tole sem nakupil za njih, ko me pridejo obiskat,« mi pove. »Imam pa dobre sosede, ki mi priskočijo na pomoč in skrbijo zame, kadar sem slab.«

Kar nekaj časa potrebujeva, da prideva do bloka. Povabi me naprej, na kavo ali čaj, vendar ne utegnem. Težke vreče zložim na kuhinjski pult in se posloviva. Kot stara prijatelja. »Veš, ko bo pomlad, se pa spet vidiva, deklica moja draga. Zelo sem ti hvaležen za pomoč in da si mi polepšala dan,« mi reče, ko zapira vrata za menoj.

Ko odhajam od njega, še vedno dežuje. Ni bil božični večer. Pa vendar je bil dan kot bogat pladenj s čudovitim darilom, ki se je lahko kosalo s pavjimi barvami in nebeškimi harmonijami.

Bil je čisto navaden mračen decembrski dan, a bil je zame s soncem obsijan.

 

Rada Kos
Glavna urednica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑